12000 znakov benetke ....

    MOJA FILOZOFIJA










POGLED Z DRUGE STRANI..LAHKO VSE SPREMENI







Pozitivne spremembe se mi vseskozi dogajajo. Začel sem z drugimi očmi gledati na svet.Karma. 
Dobre stvari se ti dogajajo, ko tudi ti delaš dobro. Vlagaš svoj trud v najboljšo naložbo - vesolje oziroma Tvoje življenje s tem, ko delaš na sebi in si očistiš duha, sprejemaš nove odločitve, počneš samo tisto za katerim lahko stojiš, poskušaš spremeniti svet s svojim mnenjem, če ne drugega vsaj svoj svet. S tem, ko kažeš zanimanje na vseh povdročjih vzpodbudiš motivacijo tudi pri drugih, ta trud je povrnjen! Ljudje te jemlejo za boljšega govorca/misleca, saj ni važno kako res je to kar govoriš, ampak kako nekaj dobro poveš, da ostalim zveni kreativno, domiselno, nekaj čisto svežega ter novega.
  







TEORIJA O LJUBEZNI


Zaljubljenost. Ali poznaš tisti občutek, ko misliš, da je popolen/popolna, je vse tako lepo,metuljčki v trebuhu, iskrice v očeh, kot da je on/ona vžigalnik, ki te zagori in že si ognjemet v zasanjenem nebu.. Ta občutek je neverjeten!¨
Včasih sem si predstavljal ljubezen kot sestavljanko in ljudje smo tisti, ki se iščemo med sabo, da bi nasli tko rekoč svoj delček in bi se z njem ujemali. Dve polovici, ki se najdeta in postaneta eno.  Moram vas opozoriti: To ne obstaja pa, če si še tako želite.  
  Vsak ima neko manjko, nekaj kar naj bi imela tista ljubljena oseba, ampak tista oseba tega nima. Tega nima noben, vendar če oba v zvezi verjameta, da ima vsak od njiju tisto kar jima manjka potem si podata prazno roko ter se "zapolnjujeta".
  Preden se spuščaš v resno zvezo ( ta izaz se mi zdi tako smešen- zakaj le resna, saj si lahko čisto srečen in vesel v zvezi ne pa zagrnjen in resen xP) moraš partnerja zelo dobro poznati in biti najprej samo prijatelj, saj le tako vidiš, če ti ta oseba odgovarja in potem v večini primerov nisi razočaran, vendar to še ni vse! V vsaki zvezi mora biti popolno zaupanje.
 Že kanček ljubosumja ni dobro-čeprav nekateri pravijo, da je, saj podvomiš v zvezo oz. tvojega partnerja, s tem ni več zaupanja to pa lahko uniči zvezo. Najprej moraš spoštovati sebe in toliko kolikor spoštuješ sebe spoštuj tidi svojega partnerja.
 Ko partnerja sprejemaš takšnega kot je, se z njem lahko pogovoriš o vsem, ga razumeš ta zaljubljenost preide v ljubezen. Morda enkrat začneta skupaj živeti in ko to skupno življenje funkcionira vidiš, da bo ta zveza res dolgotrajna in lahko si ponosen samo nase.
Pa še nekaj: partnerja nikoli ne omejuj samo nase. On ima tudi svoje življenje in se rad ukvarjal s stvarmi, ki so mu ušeč tako kot ti, če ne pa vsaj ugotavlja kaj mu je všeč in kaj želi biti, zato mu ne visi vse skozi za vratom, ampak mu tudi daj čas zase, saj ga vsak od vaju potrebuje. To pa je vse kar vem o ljubezni, ki je prečudovita.
In še misel za na koncu: imejmo se radi. S tem , ko nekoga osrečiš, ga imaš rad in ga ceniš narediš veliko več kot pa če samo gledaš na materialne stvari in hinaviš na okoli ;)











VSE O RESNICAH IN LAŽEH

Stavek, ki ga verjetno ne boste razumeli, vendar nič bat, saj bom vse razložila.
"Fantazma ni iluzija, ki prekriva ali zamegljuje resnico.   Fantazma je iluzija, ki zapolnjuje manjko v resnici."
 Pa si razložimo pojme:
fantazma - je nekaj v kar verjame več ljudi
 iluzija - je nekaj kar si lahko zamišlja vsak posameznik
in še vse o resnicah: Mi ne poznamo resnice. Poznamo samo polrekanje, saj nobena resnica ni resnica dokler ne poveš vseh pogojev v katerih ta resnica velja. Primer: vse je res (to je polrekanje), razen tisto kar ni res.Ali pa: imamo dva človeka, ki verjameta, da obstaja bog in enega, ki ne. Tista dva imata fantazmo, ki ni iluzija, ki prekriva ali zamegljuje resnico. saj ta fantazma je to zamišljanje-iluzija, ki zapoljnjuje to manjko v resnici-saj ne poznamo resnice, ampak samo polrekanje..tako lahko, če v nekaj zelo močno verjameš zapolnjuje to manjko torej drugo polovico polrekanja. Ne verjamem, da lahko tista ena oseba, ki ne vrjame v boga prepriča tisti dve osebi, ki verjameta in si vseskozi govorita: verjamem verjamem verjamem in živita v zablodi tako kot vsi ostali, da boga ni.Zato vsako verovanje v nekaj zapoljnjuje manjko v resnici.
Potem pa bi se vprašali kaj je laž, če ne poznamo resnice?To je samo zanikanje resnice oz. polrekanja, saj brez neke polresnice ne moreš vstvariti laži.Je pa razlika med laganjem ali pa laganjem z resnico, če se že lažeš se vsaj laži z resnico in bodi domiselen.Primer: nek sin je probal kaditi. oče ga vpraša: ali si kadil? sin pomisli na včeraj, ko še ni kadil in odgovori: ne nisem kadil. Ve, da se je zlagal, ampak z resnico, saj ni včeraj res ni kadil. Kadil pa je, vendar samo danes.
 Pa še primer, ko si na kakšnem zasliševanju in se niti pod razno ne smeš lagati. Če pride do vprašanja, ko veš, da bi se zlagal imaš vso pravico, da rečeš, da na to vpr. ne želiš odgovarjati. 












IZLET V ITALIJO (Benetke)

                           

         Ob 6-ih zjutraj smo se   dobili pred SPSŠB. Tam so me že čakali prijatelji. Pripeljal je avtobus na parkirišče pred šolo. Vsedli smo se na avtobus in čakali še na punco, ki je zamujala. Med tem smo dobili listke na katere smo morali napisati državo in mesto kam mislimo, da bomo odšli oziroma kam si želimo iti. Punca, ki je zamudila ni mogla sodelovati v nagradni igri, saj je zmankalo listkov pa čeprav je bil njen odgovor pravilen.
Avtobus je odpeljal in še zmeraj nam niso povedali kam gremo. Odpeljali smo se iz dolgočasne Ljubljane v neznano.  Jaz nisem ravno spremljal poti, ker sem klepetal s prijatelji, vseeno pa sem si zapisoval kar je vodič rekel.
Ogledovali smo si okolico kjer smo se peljali in ugotavljali kam se peljemo. Najprej sem mislil, da bomo zavili na slovensko obalo, ampak sem se zmotil, saj smo zavili desno proti Postojni. Šele, ko smo se ustavili na postojanki, se mi je posvetilo, da smo v Italiji. Tam smo imeli pol ure časa, da smo se najedli, napili in kupili zaloge sladkarij, ki jih na avtobusu v petih minutah ni bilo več. Seveda smo vse pospravili za sabo. Malo sem opazoval pokrajino, po kateri se peljemo in opazil, kako je vse drugače kot pri nas. Vse hiše so imele polne balkone cvetja, drevesa so bila nižja in nenavadnih oblik in vrtnice so krasile vinske trte. Začel sem se spraševati, kam točno gremo, in zagledal sem tablo: na njej je jasno z velikimi črkami pisalo VENEZIA. Vsi smo bili že naveličani vožnje in komaj sem čakal, da stopim z avtobusa. Ko je avtobus parkiral in so se odprla vrata, sem pograbil svoje stvari, jih stlačil v nahrbtnik in se pognal s sedeža na svež zrak. Ko je ravnateljica šole omenila stranišče, smo vsi začeli hiteti proti njim. Ko smo že bili pri tem, sem na poti videl napis v angleščini: BOAT TO VENICE. Najprej sem mislil, da je bilo letalo. Zelo sem se razveselil in komaj sem čakal, da pripelje. Ura je bila okoli 10:25, ladja pa je odplula ob 10:45.

Komaj sem čakal, da vstopim nanjo, ogromna vrsta pa mi je šla na živce. Končno je vrsta pred mano izginila in v naslednjem trenutku sem zagledal prazen sedež. S prijatelji smo se pognali za njim in prvi sem bil na njem. Na barki je prijetno pihalo, tako da mi ni bilo vroče, sploh pa zato, ker je pljuskalo povsod naokoli. Ko je ladja priplula v pristanišče, sem opazil dva vojaka na telefonu. Bila sta smešna, hahahahahahahaha. Not funny. Gremo naprej.

Zagledal sem golobe, ki so me tako čudno opazovali, da si nisem mogal pomagati, da jih ne bi začel loviti. Enega sem skoraj ujel, saj sem ga prijel za rep in malo perja je kar odletelo z njem pa tudi golob. Vsi so se smejali in me slikali. Bil sem ponosen. Vodič je razlagal o palači pred katero smo stali.
Jaz pa ga nisem poslušal, saj me je bolj zanimalo kdaj imamo prosti čas, da odidemo na kavo ter kupiti še kakšno neumnost. Za pijačo (kave in sokove) smo zapravili 170€. Nisem si mislil, da so tako dragi ti Italjani.
Hotel sem slikati pantomimiko in pantomimikarja v baročnih oblekah, vendar bi je pantomimika pokazala s prstom na glavo kakor, da sem ob pamet in z roko pokazala kakor, da mi bo odsekala glavo, če to naredim. Začel sem se smejati in odšel naprej, saj če ne bi zahtevali denar za sliko z njimi.
Naprej bom nadaljeval naslednič.
                                                                                                                                   V MOJEM IMENU PISALA Urša Đordan (pohotna račka)